Razloge za takšno vedenje lahko najdemo v tem, kako oseba, ki je odvisna, vidi sebe in druge ljudi.

Zasvojenost z odnosi

Zaradi prepričanja, da so ničvredne zasvojene osebe sprejmejo katerikoli odnos.

 Podobno kot pri kemičnih odvisnostih, se tudi pri odvisnosti od odnosa pojavi izjemno močna potreba po nečem, v tem primeru po ohranjanju odnosa z drugimi ljudmi, ne glede na kakovost tega odnosa. To se najpogosteje nanaša na partnerske in ljubezenske odnose.
Razloge za takšno vedenje lahko najdemo v tem, kako oseba, ki je odvisna, vidi sebe in druge ljudi.
 Pogosto gre za posameznike z nizko samopodobo, ki ne prepoznavajo svoje lastne vrednosti in menijo, da niso sposobni živeti samostojno niti ne zaslužijo ljubezni. Hkrati pa večinoma druge ljudi dojemajo kot bolj vredne od sebe, zato se trudijo ohranjati odnos, če jim nekdo ponudi pozornost in ljubezen, tudi če je kakovost odnosa slaba.
 Težava se še poglobi, ker osebe s takšnimi vzorci iz prepričanja, da niso vredne in da jih nihče ne bo ljubil, sprejemajo katerokoli obliko ljubezni.  Takšno vedenje pogosto pomeni, da vztrajajo v nezadovoljivih odnosih dolgo obdobje, v katerem oba partnerja trpita in prenašata neprijetnosti. Zaradi strahu pred izgubo ljubezni in odnosa, ki ga oseba doživlja kot izgubo svoje lastne vrednosti, izražajo različna vedenja, s katerimi skušajo obdržati partnerja za vsako ceno. Zato so v takšnih odnosih pogosti občutki ljubosumja, obsesivnega in manipulativnega vedenja, s katerimi nadzirajo partnerja .
 Ločitve v takšnih odnosih so zelo boleče in zapletene, saj oseba doživlja, da izgublja celotno predstavo o sebi kot osebi, ki jo je mogoče ljubiti, in s tem svojo vrednost. Pogosto se zgodi, da oseba  hitro vstopiti v novi odnos,  ker ji je osamljenost neznosna. Zaradi izjemno negativne slike o sebi je proces žalovanja otežen, možen pa je razvoj depresije ali drugih čustvenih motenj .
 Terapija v teh primerih usmerja osebo s takšnimi vzorci k razvijanju samoljubezni, sprejemanju lastne osebnosti in zamenjavi nerealnih prepričanj o ljubezni, sebi in drugih z realnimi in funkcionalnimi. Naloga osebe je praktično "preoblikovati" sebe, saj se odvisniški vzorci oblikujejo že okoli tretjega leta življenja. Terapevtova naloga pa je dosleden pristop, ki temelji na spoštovanju, razumevanju in sprejemanju osebe, pri čemer ji ponuja t. i. "korektivno čustveno izkušnjo", ki bo nadomestila negativno izkušnjo iz otroštva. Na ta način ima oseba priložnost razviti čustveno stabilnost, vero v svoje sposobnosti in brezpogojno vrednost kot osebnost, zaradi česar odvisniški vzorci postopoma izgubijo svojo funkcijo in nehajo se uporabljati.