Živimo v kulturi, kjer se slavijo uspešni, tisti, ki vse naredijo popolno, tisti, ki izgledajo popolno, tisti, ki so popolni v svojem poklicnem življenju. Napake se skrivajo, nepopolnosti na videz ne obstajajo, ustvarja se slika idealiziranega sveta okoli nas, v katerem smo, zdi se, edini nepopolni.
Perfekcionizem je nekaj, kar je zelo blizu sodobnemu svetu. Živimo v kulturi, kjer se slavijo uspešni, tisti, ki vse naredijo popolno, tisti, ki izgledajo popolno, tisti, ki so popolni v svojem poklicnem življenju. Napake se skrivajo, nepopolnosti na videz ne obstajajo, ustvarja se slika idealiziranega sveta okoli nas, v katerem smo, zdi se, edini nepopolni.
Ampak zakaj je popolnost tako privlačna, ko vemo, da je nemogoče, da bi bile stvari povsem idealne?
Predvsem kultura, v kateri živimo, si prizadeva skriti nepopolnosti v vseh smislih besede. Estetske operacije, stroge diete, ličila, programi za urejanje slik, različne filozofije nove dobe, ki trdijo, da so odkrile, kako lahko oseba doseže izpolnitev, uspeh, lepoto in zadovoljstvo. V vseh vidikih današnje kulture deluje, kot da obstaja zdravilo za vse. Za telo, za um, za dušo. Oseba ne sme obžalovati zamujenih priložnosti, vedno in vse mora popraviti in preprečiti, ter se mora uresničiti v vsem. Prostora za negativnosti ni na vidiku.
Po drugi strani, v svetu, ki je takšen, kot je, je malo prostora za družino, da vzgaja otroke, ki so svobodni, ki delajo napake, se učijo in razvijajo. Dopustiti otroku, da dela napake v družbi, kjer je vsaka napaka draga, kjer je vse pod drobnogledom in nadzorom vseh, izgubi se možnost, da živiš svobodno in avtentično. Razvoj ni vedno linearen in ni vedno tlakovan z uspehi. Nasprotno, najbolj razviti ljudje so prav tisti, ki so naredili največ napak in ki še danes delajo napake. Že zelo zgodaj otroci prevzemajo strah pred delanjem napak. Izjave, kot so "Stvari delam samo, ko vem, da jih bom naredil/a 100 %", "Sem perfekcionist, vse mora biti popolno", "Ne bom se lotil/a naloge, če je ne znam dokončati", delujejo kot izjave nekoga, ki je prestrašen in zaskrbljen za svoja dejanja.
To najbolje opazimo, ko vprašamo te ljudi: "Kaj se bo zgodilo, če narediš napako?"
Na začetku odgovor vedno pravi: "No, nič se ne bo zgodilo, vem, da se ne bo nič zgodilo, ampak nekaj me moti, ko stvari ne naredim popolno." V tej situaciji se zdi, da globoko obstaja čustvo, da se bo nekaj negativnega zgodilo, če nekaj ni narejeno dovolj dobro.
Kasneje, skozi pogovor ali psihoterapijo, lahko hitro opazimo, da je perfekcionizem v resnici mehanizem obrambe. Ta mehanizem brani pred grajo, pred kritiko, služi zadrževanju ljubezni in temu, da se ljudje, ki jih ljubimo, ne jezijo na nas. Pogosto slišim, da so starši govorili otrokom, naj ne rečejo ničesar, če ne vedo, kaj naj rečejo, in naj ne delajo stvari, ki jih ne znajo narediti. Pogosto se pojavlja krivda, sram, togost delovanja in nenehno samoizpraševanje.
Ko nekdo, kot so starši ali učitelji, omalovažuje ali napada našo svobodo (s kritiziranjem nepopolnosti pri izvajanju določene naloge), je perfekcionizem logična stvar, ki se bo pojavila. Ne bo se pojavil samo v situacijah, ko smo nekaj naredili slabo ali nezadostno, in nas je nekdo z avtoriteto kritiziral, ampak se bo pojavil tudi v situacijah, ko je naše delo na kakršen koli način nenehno izpostavljeno popravkom in negativnim čustvenim notam. Nezmožnost staršev, da bi prenašali nesavršenost otroka, pomeni, da otrok jutri ne bo mogel prenašati lastne nesavršenosti in kar je še huje, sploh ne bo mogel razmišljati o tem, da bi delal napake. Tehnično si bo sam prepovedal razmišljanje. Zunanji glasovi staršev se sčasoma spremenijo v naše lastne notranje glasove. Če so takšni glasovi kruti in omejujoči, kaj drugega se lahko pojavi v nas kot strah in zaviranje poskusov, ko obstaja možnost napake, oziroma perfekcionizem.