Depresija je pojem, ki se uporablja za označevanje različnih stanj. Lahko je pogovorno uporabljen za opis padca razpoloženja ali slabega razpoloženja...
Depresivno razpoloženje, izguba zanimanja in uživanja, povečana utrujenost, zmanjšan libido, motnje spanja so tipični simptomi depresije, ki morajo trajati vsaj 4 tedne, da lahko govorimo o klinični depresiji.
Depresija je pojem, ki se uporablja za označevanje različnih stanj. Lahko je pogovorno uporabljen za opis padca razpoloženja ali slabega razpoloženja. Lahko se pojavlja v psihozni obliki, pri čemer so lahko prisotne halucinacije, napačna prepričanja, interpretativne ideje in podobno.
Psihoterapija se osredotoča na nevrotične oblike depresije. Ta vrsta depresije se kaže v padcu razpoloženja, občutku izjemne žalosti, razočaranja, osamljenosti, obupa, pomanjkanja vere vase, občutku krivde in manjvrednosti.
Od vseh stvari, ki jih poznamo o depresiji, od diagnostičnih kriterijev za depresijo do možnih bioloških vzrokov, menim, da je ena izmed ključnih značilnosti depresije ta, da je pogosto prikrita. Pogosto se pojavi strah pred depresijo in žalostnimi čustvi, zaradi česar se pojavljajo vedenja, stališča in interesi, ki se izogibajo doživljanju žalosti. Za mnoge ljudi je depresija sinonim za samomorilnost, brezizhodno stanje in nekaj, kar nima zdravila. K temu prispeva senzacionalistično poročanje o depresiji v različnih medijih, ki se zdi, da izkoriščajo takšna stanja zaradi hitrejšega zaslužka. Vse to ustvarja vtis, da je depresija nekaj, kar se pojavi iznenada, lahko prizadene vsakogar in se ne sme govoriti o njej ali deliti s kom drugim. Seveda pa je resničnost veliko drugačna.
Določene vrste terapevtov tudi sami doživljajo negativne reakcije in strahove glede depresivnih pacientov (še posebej v težjih primerih), zato jih pogosto napotijo drugam ali se izogibajo njihovemu delu, ker so označeni kot "tvegana skupina". V takšnih situacijah mora terapevt sam pridobiti varnost in mir, da lahko raziskuje in ugotovi, od kod izhajajo takšni občutki. V nasprotnem primeru se terapevt lahko preplavi z vsebino, ki jo prinaša pacient, kar pa ne vodi nikamor v terapiji.
Terapeutovi strahovi pogosto vodijo do uporabe spodbudnih izjav, ki spodbujajo pacienta, da se premakne in premaga pasivnost ter zmanjšano razpoloženje (npr. "Vsi gremo skozi to", "To zmoreš", "Imaš družino, imaš razlog za življenje" itd.). Na začetku je pomembno, da pacienta osvobodimo občutka, da je njegovo razpoloženje njegova odgovornost, da lahko začnemo analizirati vsebino, ki jo prinaša.
V praksi sem se srečal tudi s pomanjkanjem vsebine pri depresivnih pacientih. Občutek, da morajo besede iztrgati iz sebe, o njih pa nikakor ne morejo govoriti, kot da na nek način preizkušajo terapeuta, ali bo uspel ugotoviti, kaj ni v redu z njimi in jih potegniti iz tega.
Splošna področja, ki se pojavljajo pri delu z depresivnimi pacienti, so izguba, sram, krivda, strah pred neuspehom ter občutki manjvrednosti in nesposobnosti. Ta področja se večkrat obravnavajo na različnih ravneh med terapevtskim procesom, da se pravilno razumejo in doživijo.
Frekvenca terapevtskih seans naj bo do dvakrat tedensko, vendar je pomembno paziti, da pacienti ne postanejo pasivni in odvisni, temveč prevzamejo lastno pobudo. Ozdravitev in premagovanje depresije sta mogoča, le najti je treba dovolj usposobljenega terapevta, ki vam lahko pri tem pomaga. Preverjanje terapevta pa je treba opraviti v pogovoru z njim.