Pravilno izražanje čustev bi bilo konstruktivno, vendar za to potrebujemo varnost. V teh gosto in prepirno polno trenutku pa ravno tega ni, ker nobeden od partnerjev ni sposoben preseči lastnih čustev, občutiti bolečino drugega in nanjo odgovoriti s tolažbo in lepim odzivom...
Naša čustvena funkcija je naravni, prirojen sistem, ki reagira na dogajanje okoli nas in avtomatično sproža čustvene reakcije ter hkrati pripisuje dogodku pomen. Čustva in misli so tesno povezane dimenzije pripisovanja pomena. Vendar pa pripisovanje pomena v partnerskih odnosih ni samo rezultat trenutnih dogodkov, temveč se gradi na podlagi naših prejšnjih izkušenj.
Naša čustva pogosto sprožijo trenutne reakcije in dejanja, ki lahko bodisi konstruktivno bodisi škodljivo vplivajo na odnos in "mir". Vendar pa so naša dejanja, ki jih vodijo čustva, prav tako način komunikacije in organizacije naših družbenih interakcij.
Splošno znano, a resnično je, da smo redko tako ranljivi kot takrat, ko ljubimo, ko se s zaupanjem obrnemo na osebo, ki nam je pomembna. Intimnost, bližina, ljubezen in partnerski odnos so nevarna območja, mesto, kjer bolečina lahko zares prizadene človeka "v sredino".
Zakaj? Zato ker zavrnitev, izključevanje, ignoriranje, zanemarjanje, zapuščanje, nezvestoba, prevare in mnoge druge boleče situacije ali zaznavanje teh situacij povzročajo občutek, da nismo dovolj dobri, da si ne zaslužimo pozornosti, ljubezni in odnosa. To se dogaja ravno tam, kjer bi morali doživeti nasprotno: razumevanje, bližino, varnost, podporo, tolažbo in zavetje.
V takih trenutkih čutimo veliko različnih čustev, pogosto sočasno ali izmenično: jeza, nemoč, žalost, strah, osamljenost in tako naprej. Bolečina.
Če reagiramo samo na podlagi naših čustev, se situacija pogosto poslabša. Druga oseba se lahko počuti napadeno, osamljeno, nemočno. Ne bo mogla spremeniti situacije, ampak bo odgovorila s svojo običajno obrambno reakcijo. Lahko se začne negativni vrtinec, iz katerega - če se ponavlja - ni enostavno izstopiti za par, ne da bi bil prizadet. Pravilno izražanje čustev bi bilo konstruktivno, vendar za to potrebujemo varnost.
V teh gosto in prepirno polno trenutku pa ravno tega ni, ker nobeden od partnerjev ni sposoben preseči lastnih čustev, občutiti bolečino drugega in nanjo odgovoriti s tolažbo in lepim odzivom. V takem trenutku ni medsebojne dosegljivosti in pomirjujoče pripravljenosti za odzivanje.
Osnovno načelo Emocionalno osredotočene partnerske terapije je, da je vsak človek ustvarjen za odnose, si želi odnosov in se naveže na nekoga. To se zdi paradoksalno, vendar ni: bolj varno se lahko povežemo z nekom, bolj smo lahko samostojni in avtonomni. Iščemo varnost, povezanost, skrb, pomiritev, skupno veselje in izkušnje. Povezanost med dvema posameznikoma temelji na medsebojni čustveni dosegljivosti in pripravljenosti za odzivanje.
Prekinitev pomembnega odnosa (domnevnega ali dejanskega!) povzroča bolečino, strah, občutke ločevanja in tako imenovano separacijsko tesnobo pri vseh. Močan prepir ali prepir v partnerskem odnosu prav tako sproži podoben mehanizem (z različno intenzivnostjo): najprej protest, iskanje povezanosti (razumevanja), nato obup in končno oddaljevanje, včasih pa tudi trajno prekinitev. V Emocionalno osredotočeni partnerski terapiji ima čustvom poseben pomen, saj je še eno temeljno načelo metode, da čustva usmerjajo partnerski odnos v določeno smer, privlačijo ali odbijajo člane para pri navezanosti drug na drugega. Terapija oblikuje korake plesa povezanosti s čustveno glasbo, ustvarjajoč radostno, konstruktivno, intimno tango, varno gibanje, predano, ohranjajoče, odpuščajoče, zdravilno vez, odnos.
Emocionalno osredotočena partnerska terapija se osredotoča na potrebe po navezanosti, na procese približevanja in oddaljevanja, ukvarja se s poškodbami navezanosti: nezvestobo, zapuščanje, izdajo, občutek pustiti na cedilu. Nazadnje pa se ukvarja s bolečino, ki je, kot smo videli, neizogibno in občasno pomemben del predanega, dolgotrajnega odnosa.